Državni zbor je potrdil novi Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, ki bo začel veljati v naslednjem letu.

 

Glavna cilja zakona sta:

1. odprava ustavnih neskladnosti trenutnega zakona iz razlogov kršitve načela zakonitosti in

2. možnost vpliva lastnikov na posplošeno tržno vrednost v fazi določanja modelov vrednotenja in v fazi pripisa vrednosti posamezni nepremičnini.

 

Davek na nepremičnine

Namen Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin je med drugim tudi, da postane podlaga za davek na nepremičnine in s tem nadomesti naslednje dajatve:

– nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč,

– davek od premoženja,

– pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest in

– začasni davek na nepremično premoženje večje vrednosti.

 

Sistem množičnega vrednotenja nepremičnin bi pomenil določitev enotne osnove – vrednosti nepremičnine na podlagi katere bi bil odmerjen davek. Gre za učinkovitejšo rešitev, ki je sicer pred letom 2020 ne pričakujemo.

 

Modeli vrednotenja

Kot osnovno načelo vrednotenja nepremičnin se določi vrednotenje v skladu z najgospodarnejšo rabo. Vrednotenje se določi na podlagi:

– dejanske rabe za pozidana zemljišča in

– namenske rabe za nepozidana zemljišča.

 

Sodelovanje javnosti

Lastniki nepremičnin bodo imeli možnost dajati predloge in pripombe na predlog modelov vrednotenja nepremičnin. Za razgrnitev modelov bodo pristojne občine, ki bodo morale v tem času opraviti tudi javno obravnavo razgrnjenih materialov.

 

Pripombe lastnikov nepremičnin bodo občine zbrale in se do njih tudi obrazloženo opredelile glede na poznavanje lokalne situacije. Nadalje jih bodo posredovale organu za vrednotenje, ki bo pripombe in predloge preučila in na podlagi tega pripravila končni model vrednotenja.

 

Posebne okoliščine

Za izpodbijanje ustreznosti posplošene tržne vrednosti zakon uvaja postopek uveljavljanja posebnih okoliščin. Gre za individualizacijo vrednosti posamezne nepremičnine. Posebne okoliščine so take, ki so lastne posamezni oziroma omejenemu naboru nepremičnin v določeni vrednostni coni in so take narave, da jih model vrednotenja ne vključuje oziroma jih ne vključuje v zadostni meri v izračun vrednosti nepremičnine.

 

Kot posebne okoliščine se štejejo zlasti:

– mikrolokacija,

– kakovost in

– poškodbe.